Walter Isaacson: STEVE JOBS: biografija največjega računalniškega vizionarja

Steve Jobs je ikona računalničarjev. Pravzaprav mu gre priznati zasluge, da je prepoznal trende in želje potrošnikov oz. računalniških uporabnikov, še preden so vedeli, kaj si želijo. Pri tem ga ni oviralo niti to, da si je ideje sposojal, če jih je prepoznal kot perspektivne. V vsakem primeru kompleksna osebnost, o kateri je vredno prebrati knjigo, čeprav niste računalniški fan. Njegov govor na eni izmed ameriških univerz se je zapisal kot eden najbolj inspirativnih govorov v zgodovini Amerike. Avtor poskuša ostajati nevtralen, podati objektivno sliko računalniškega velikana, zato je uporabil nešteto intervjujev ter drugega dokumentacijskega gradiva.

ODLOMKI:
..." Svet spreminjajo ljudje, ki so dovolj nori, da mislijo, da to lahko storijo."... (Applova reklama 'razmišljaj drugače' iz leta 1997) iz posvetila.

..." Nekateri medijski opazovalci so bili skeptični. " Z neverjetnim prikazom izmikanje, pravičniškosti in boleče iskrenosti, je Steve Jobs pred nekaj dnevi uspešno vzel vajeti v svoje roke ter z njimi zanikal težavo, zavrnil kritike in krivdo razširil na druge izdelovalce pametnih telefonov," je na newser.com zapisal Michael Wolff. "Ob takšni stopnji sodobnega trženja , korporacijskega spreobračanja in nadzorovanja krize lahko samo obnemiš od začudenja in se nejeverno vprašaš: Kako se jim je uspelo izmazati?" Wolff je to pripisal Jobsovemu hipnotičnemu učinku in ga označil za  "zadnjo karizmatično osebnost". Drugi izvršni direktorji bi ponujali hlapčevska opravičila in požrli ogromne odpoklice telefonov, Jobsu pa vsega tega ni bilo treba. " Stroga in koščena pojava, samodrštvo, svetniško vedenje in občutek, da ima povezave z božjim, vse to dejansko deluje in v tem primeru je zaradi tega lahko gospodovalno določil, kaj je pomembno in kaj banalno."
   Scott Adams, avtor stripa Dilbert , je bil prav tako nezaupljiv , toda z veliko več občudovanja. Čez nekaj dni je na svojem blogu objavil zapis, (ki ga je Jobs s ponosom posredoval naokoli), v katerem  se je navduševal nad ten, da bo Jobsova "izjemna poteza" postala nov standard v odnosih z javnostjo. "Applov odziv na težave z iphonom 4 ni sledil pravilom komunikacije z javnostjo, ker se je Jobs odločil, da bo ta pravila spremenil, " je zapisal Adams. "Če želite videti genija , se poglobite v Jobsove besede." S tem je, ko je takoj priznal, da telefoni niso popolni, je Jobs nesporno spremenil kontekst celotne sfere. " Če bistva težave ne bi prenesel z iphona 4 na vse pametne telefone, bi lahko ustvaril zabaven strip o telefonu, ki ne deluje, če ga primeš z roko. Toda , ker je vso zadevo uspešno spreobrnil v dejstvo, da 'imajo  vsi telefoni težave' , to nenadoma ni več smešno. Humorja nič ne ubije bolj kot splošno veljavna in dolgočasna  resnica.""...( str. 526)
 
..." Powellova  je govorila s strokovnjaki za prehranjevalne težave in psihiatri, toda njen mož jih je zavračal. Ni hotel jemati antidepresivov ali se na kakršenkoli drug način zdraviti za depresijo. "Kadar te prežemajo čustva, " je dejal "kot so žalost, ali jeza zaradi raka ali kakšne druge nesreče, bi njihovo prikrivanje pomenilo, da živiš življenje, ki  ni tvoje. " Jobs je pravzaprav odšel v drugo skrajnost. Postal je zamorjen, ihteč in ves teatraličen, ko  je vsakomur okoli sebe stokal, da bo umrl. Depresija je postala del začaranega kroga tako, da je zaradi nje jedel še manj."... (str. 551)

..."Eden od zdravnikov je dejal, da obstaja upanje. da bodo takšne in podobne vrste raka kmalu veljale za obvladljivo kronično bolezen, ki jo bodo lahko zadrževali, dokler bolnik ne bo umrl od česa drugega.  "Jaz bom eden prvih, ki je preživel to vrsto raka, ali pa bom eden zadnjih, ki bo zaradi njega umrl,"  mi je Jobs povedal takoj po enem izmed sestankov z zdravniki. " Ali bom eden prvih, ki bo uspel priplavati do obale, ali pa bom eden zadnjih, ki bo utonil."... ( str. 553)


..."Skupaj sta preživela več kot tri ure in se spominjala. » Bila sva kot dva starca, ki se spominajta začetkov te panoge,« je kasneje dejal Jobs. »Tako srečnega ga še nisem videl in ves čas sem razmišljal, kako zdrav je videti.« Tudi Gatesa je prevzelo, kako je Jobs kljub srhljivi mršavosti, veliko bolj poln energije, kot je pričakoval. Brez zadržkov je govoril o svojih zdravstvenih težavah in bil, vsaj tisti dan optimistične. Gatesu je povedal, da je niz različno usmerjenih terapij kot » skakanje s kamna na kamen čez reko«, da bi ohranil prednost pred rakom. " …(str. 555)

... "Še bolj goreč je Cory Doctorow, ki je Boing Boing napisal manifest »Zakaj ne bom kupil ipada«. »Ustvarili so ga zelo premišljeno in pametno, toda zaničljiv odnos do uporabnika je očiten,« je zapisal. »Če otrokom kupite ipad, jim ne bo pokazal, da je svet njihov, da ga spoznajo, razstavijo in znova sestavijo, ampak jim boste s tem povedali, da je celo zamenjava baterij nekaj, kar morajo prepustiti profesionalcem.« " … ( str. 565)

…"Ta sposobnost osredotočanja mu je dala moč, da je rekel »ne«. Apple je znova postavil na noge tako, da je ukinil vse izdelke, razen nekaj bistvenih. Naprave je naredil preprostejše tako, da je odstranil gumbe, programe tako, da je odstranil funkcije in vmesnike tako, da je odstranil opcije. " …
…"Groba plat njegovega značaja je bila odveč. Bolj ga je ovirala kot mu pomagala. Toda tu in tam je služila svojemu namenu. Uglajeni in omikani voditelji, ki pazijo, da ne prizadenejo drugih, običajno niso uspešni pri vpeljevanju sprememb. Na desetine kolegov, do katerih se je Jobs najgrše obnašal, svoje tarnanje in grozljive zgodbice končajo s priznanjem, da so zaradi njega dosegli cilje, o katerih niti sanjali niso, da so uresničljivi. In zgradil je podjetje polno najsposobnejših ljudi."… (str. 566)  

…" Ljudje ne vedo, kaj hočejo. Dokler jim tega ne pokažeš. Zato se nisem zanašal na raziskave trga. Naša naloga je prepoznati stvari, ki še niso vidne." .. ( str. 569)

…"Kaj me je gnalo? Mislim, da večino ustvarjalnih ljudi želi izraziti svojo hvaležnost za to, da lahko izkoristijo stvari, ki so jih ustvarili drugi pred njimi. Nisem izumil jezika ali matematike, ki ju uporabljam. Zelo malo svoje hrane pridelam in prav nič svojih oblačil ne sešijem. Vse kar počnem, je odvisno od dosežkov drugih, od ramen, na katerih stojimo. Veliko nas hoče nekaj vrniti človeštvu in dodati svoj delež skupni zakladnici.
    Gre za izražanje na način, kot ga premore vsak posameznik posebej- kajti ne moremo vsi pisati pesmi kot Bob Dylan ali gledaliških iger kot Tom Stoppard. Skušamo uporabiti sposobnosti, ki so nam dane, da izrazimo svoja najgloblja čustva in spoštovanje do vsega, kar so drugi ustvarili pred nami, ter dodati nekaj svojega. To me je gnalo. " …( str. 571)
   
Učila International, 2012; 592 str.

  

Miha Mazzini: PALOMA NEGRA

Mazzini tudi s tokratnim romanom dokazuje, da je slikovit pisatelj, ki nam pričara s pripovedjo dobesedno film pred oči. Izbira provokativne teme, z dobro in napeto zgodbo. Tokrat je glavni junak bivši partizanski junak, ki birokratsko podpisuje usmrtitve na (Golem) otoku, dokler tega ne more več.

Preberi več

ODLOMKI:
..." Mi poveš, kaj se je zgodilo na otoku?"
  David je pomišljal, nato odgovoril:
  "Edo nima bazena."
    "A?"
    " pred prvomajsko parado sem sedel v kantini skupščine v Beogradu, saj si bil tam. Čeprav te ni bilo pri tem pogovoru. Čakali smo, da gremo na tribune, pili kavo. Začel je Edo, češ, vsi imate bazene, zame pa ste rekvirirali vilo brez. 'In tudi ta, v kateri stanujem z družino,' je rekel, ' je čisto nasproti policijske postaje in včasih cele noči ne morem spati, ker tisti v kleteh med zaslišanji tako vpijejo in stokajo.' Tako se je Edo pritoževal, ostali tovariši pa tovariši so mu obljubljali pomoč, hitro bodo koga obtožili in mu zaplenili posest, naj ne skrbi, preselili ga bodo, mene pa je prešinila misel: ti ljudje sodijo na vešala! In hip za tem: tudi jaz sodim nanja!.." (str. 98)

..." David se je spomnil pogovorov z ruskimi oficirji, misije iz Moskve, in res so vsi zveneli podobno; hkrati pa se tudi Američani s svojim individualizmom niso ravno razlikovali.  "Glej ruske filme, " je rekle ameriški oficir in visoko dvignil levico. "Kolektiv, kolektiv! Skupinski junak! Poglej naš Hollywood!" je zavihtel roko, kot bi metal laso. "Kavboj , individualist, individualec! Še učiteljica na koncu filma mu je preveč, raje odjaha v zahod, tako je individualen!"
    Smeh ga je pričel dušiti in mu pačiti besede, moral jih je ponoviti nekajkrat, preden je povedal zadosti razločno:
   "Individualni junak raje masturbira, kot bi se šel kolektiv z žensko!"
   Po nekaj kozarcih žganja je razložil teorijo o tem, da poteka v svetu boj med načelom mravljišča, ki vidi v človeku le element večjega organizma, skupinske volje, in načelom posameznikov, ki zavestno vstopajo v družbo, če bodo imeli od nje korist.
   "Zakaj ste vi tukaj?" ga je vprašal David.
   "Plača, ženske, alkohol, črna borza;" je izstrelil oficir.
    "Ne boj proti fašizmu? Svoboda?"
    Oficir se je tako režal, da se mu je zaletelo. Izpila sta bratovščino in se na koncu večera strinjala, da včasih najboljša dela nastanejo iz najslabših vzgibov in obratno. Oba sta namreč videla herojstva in podlosti na vseh zavezniških straneh, ne glede na ideologijo in poreklo.
   Edina točka pijanskega spora je ostalo vprašanje, katera doba prihaja - kolektivna ali individualna? Zmenila sta se za srečanje isti dan na istem mestu leta 1960. Če pride le eden, naj nazdravi duši drugega. Če ne bo nikogar, natakarica itak ne bo vedela, da so nekoč živeli ljudje, ki so si zastavljali vprašanja, ki so jih presegala. " ( str. 144)

..."Ansambel je zaigral Internacionalo, presenetljivo udarno in natančno. Sonce je stalo na svoji najvišji točki in prvič je sredi junija zares pritisnila vročina. Znoj je že davno premočil Davidovo majico, tekel mu je izpod titovke in ga prisilil pogosto utripati, da ga je spravil vsaj iz oči.
   Prikorakala sta že do sredine in šla mimo kapelnikovega hrbta.
   "Šlo bo, šlo, " je spreletelo Davida in tisti hip mu je postalo žal. Mogoče je šlo za posledico katoliške vzgoje, češ, veselje je greh, sploh prezgodnje. Teža praznoverja je legla nanj in stisnil je ramena, vsak hip je pričakoval katastrofo.
   "Še štirje glasbeniki do konca vrste, " je pomislil David.
   Trobenta je potegnila ton. Takoj je sledila druga: Davidu so trznila ušesa.
   Širilo se je kot plesen; iz enega samega tona je zrasla golazen, ki je prekrila ansambel. Toni so se podaljševali in Internacionala je začela zveneti malce mehiško.
   "Nima posluha!" se je David ugriznil v ustnice in strmel v generalovo zatilje. Tudi njemu se je znoj svetlikal med strniščem, a še vedno je odločno korakal naprej. David se je spomnil šale, ki so jo o profesorju pripovedovali sicer silno vdanega krožka: za človeka gre, ki pozna le dve skladbi: ena je Internacionala in druga ni.
   "prosim, prosim, prosim, prosim..." je David že mrmral v sebi, " če to mine, mogoče do nedelje najdem rešitev! Ne pa zdaj, prosim, ne zdaj!" Medtem so skladovnice trobent razpadel. Na hitro se je obrnil nazaj, s pogledom ubil kapelnika, ki je imel preveč dela s paničnim in brezplodnim mahanjem.
  Pordeli obrazi, potne dlani, veke, ki so se zapirale, prsti na inštrumentih so krenili po svoje...
  "...prosi,, prosim, prosim, prosim..."
  DONF-DONF!
   Še dva glasbenika.
   Še eden.
   V tistem trenutku je čez trg pritekel Ivan, zdivjal mimo generala in Davida, skočil v kapelnika in na ves glas zapel:
   "Aj, aj, aj-aj!"
   Refren, ki je prevagal in zbudil v glasbenikih vse, kar so tako zagnano vadili.
   Kot eden so krenili v mehiški napev in tudi Peter se je pridružil refrenu.
   "AJ, AJ, AJ-AJ!""... ( str. 237-238)

Študentska založba, 2013, (Knjižna zbirka Beletrina); 284 str.

Borut Golob: RACLETTE

Borut Golob je novo ime v slovenski literaturi, na katero je treba resno računati. Zablestel leta 2009 s prvencem Smreka bukev lipa križ. Raclette je najnovejša knjiga, ne pa zadnja.

Preberi več

ODLOMKI:
..."Začela se je s sprehodom po gozdu, ki je bil utalitarne narave. To je dobro. Sprehodi, ki služijo sami sebi, torej sprehodi zaradi sprehodov, pomenijo, da je človek, ki se sprehaja, mrtev človek.
   Sprehodi tja v tri dni so, bi rekel, nekakšna promenada zombijev, ki premikajo svoja telesa zaradi
priporočil osebnih zdravnikov ali farmacevtov.
 Zato vzdušja na farmacevtskih sprehodih nikoli niso izrazita, ker od crkovine pač težko pričakuješ očitne znake življenja.
  Moja draga, ki nekoč nikakor ni imela diskriminatornih stališč do mesa, je ljubila sprehode po gozdu, ker je tudi meso, moško meso, na razpadajočem štoru dišalo drugače. Poleg tega je bil divjačinski kontekst nekoliko nepredvidljiv zaradi šumov. Šumenje je mojo drago med postopkom, dotičnim postopkom, vzvalovalo v razburjenju.
    Ob upoštevanju dejstva, da je bilo med najinim sprehodom po gozdu povsem mogoče najti kompilacijo svežih gobic, primernih za praženje s puranjim filejem, drobnjakom in kislo smetano, je jasno, da so bili najini sprehodi dvojno utilitaristične narave.
    Na drevesnem štoru sva ob bočni plahti lisičk vedno imela dokaz, trden dokaz tako rekoč, da emso ni nujno človeškemu organizmu škodljivo.

    Osebni terapevt moje drage, ki je v nasprotju z nekoliko utesnjeno specialistko za izvajanje regresij premogel uradno diplomo o strokovnosti svojega početja, je v moji dragi absolutno priporočal sprehode po gozdu.
   Težava z osebnim terapevtom moje drage je bila dvojna, zaradi česar je domneva , da se težave pojavljajo vsaj v parih, če že ne v množini, povsem upravičena.
   Prva težava s terapevtom je bila ta, da je obstajal.
   Obstajal je šele po tem, ko je moja draga po vrnitvi iz Nairobija povedala, da je končno svobodna vegetarijanka.
   Naslednja težava s terapevtom se je pojavila potem, ko so jo, težavo, razkrinkali mediji.
   Osebni terapevt moje drage je bil strokovnjak za delo s heroinskimi odvisniki. Njegovi profesionalni zamaknjenost in intenzivnost poslanstva sta bili vzrok za to, da je ogromne količine metadona mimo uradne evidence podarjal trinajst - do šestnajstletnim odvisnicam, ki so mu v zahvalo za razumevanje nastavljale vse predstavljive telesne odprtine, dokler mu ni neka za svoja leta odločna preveč ambiciozna lepotička poginila na vhodu v menzo.
   Krivda je bila objektivna: pošiljka nadstandardno dobre robe iz Afganistana ni prenesla kombinacije s terapevtovimi medikamenti.
   Terapevt je sicer med praznjenjem testisov za svojo požrtvovalnost prejel nekaj medijskih nagrad t.i. ženskih časopisov, v redkih prostih trenutkih pa je s svojimi strokovnimi nasveti ljudi učil hoditi.
   Po nesrečnem preminutju svoje stane je izgubil zaupanje rahločutne publike in moje drage, ki da obdržala njegove nasvete o sprehajanju brez koitusa, ki da šele tako, sprehod, doseže svoj namen."... (str. 70-72)

Modrijan, 2012, ( zbirka Bralec); 198 str.

Stefan Zweig: STRAH

Novela Stafana Zweiga je doživela zaradi svoje literarne moči kar tri filmske upodobitve. Leta 1928 je po njej posnel film Hans Steinhof, leta 1954 Roberto Rossellini, leta 1992 pa Daniel Vigne. Leta 2010 je doživela še gledališko uprizoritev.

Preberi več

Odlomek:

..." A zdaj, ko je zapadla v nezvestobo, se je znova in znova vračala k njemu, ne da bi jo osrečil in ne da bi jo razočaral, iz nekakšnega občutka dolžnosti in iz lenobne navade. Bila je ena tistih žena, kakršnih ne manjka niti med trmoglavkami in lahkoživkami, katerih meščanskost je tako močna, da prinašajo red celo v zakonolomstvo, v razuzdanost nekakšno domačnost, in skušajo pod masko potrpežljivosti celo najnenavadnejše čustvo ustrezno vplesti v vsakdan. Že po nekaj tednih je tega mladeniča , svojega ljubimca, gladko umerila v svoje življenje, mu kakor tastu in tašči določila dan v tednu, vendar z novim razmerjem ni niti za kanček spremenila starega reda, le pridala je nekaj svojemu življenju. Ljubimec kmalu ni več spremenil ničesar v udobnem ustroju njenega bivanja, predstavljal je le nekakšen prirast k temperirani sreči, bil je kot tretji otrok ali avtomobil, in pustolovščina se ji je kmalu zazdela enako banalna kot dovoljeni užitek. "... (str. 15)

e-Besede, 2012; (Zbirka Besede); 84 str.

Christopfer Isherwood: SAMEC

Vsebina

ODLOMKI: 

… »Jim je imel navado stokati, se pritoževati in delati hudiča iz navadnega prehlada, porezanega prsta, zlate žile. Vendar je imel Jim srečo na koncu, kar je edinkrat, ko res šteje. Tovornjak je rano prav zadel njegov avtomobil, ničesar ni čutil. In nikoli ga niso spravili na kraj, kot je ta. Njegovi zmečkani preostaniki jim ne bi bili b nobeno korist pri njihovih ritualih.« ( str. 79)

… »Prejšnjič mu je sestra povedala, da se Doris srečuje z duhovnikom, (Vzgojena je bila kot katoličanka). In seveda je na mizici poleg postelje knjižica, kičasta in ljubka kot božična razglednica: Križev pot…Ah, pa vendar , ko se ti pot zoži na širino te postelje, ko pred teboj ni ničesar, kar bi poznal, si še drzneš zavračati kateregakoli vodnika? Morda je Doris že vedela kaj o potovanju, ki jo čaka. A celo če predpostavljamo, da je in da bi se George lahko prisili in jo vprašal, mu ne bi mogla nikoli povedati  tistega, kar ve. To je namreč mogoče izraziti le v jeziku kraja, kamor je namenjena. Ta jezik pa – čeprav ga nekateri tako žčobudraje žebramo – v našem svetu nima pravega pomena, v naših ustih je le nabor besed.«…( str. 85)

… » Supermarket je še vedno odprt, še do polnoči se ne zapre. Žareče svetel je. Njegova svetlost daje zatočišče pred osamljenostjo in temo. Tu bi lahko v stanju zadržane negotovosti preživel cele ure in razmišljal o raznolikosti živil. Moj bog, koliko vsega je! Toliko blagovnih znamk v sijočih škatlah, in prav vse ti obljubljajo dober tek. Vsak izdelek na policah ti kliče: vzemi men, vzemi mene, in že zaradi same konkurence njihovih pozivov si lahko predstavljaš, da te nekdo hoče, celo ljubi. Ampak pozor -  ko se vrneš v svojo prazno sobo, ugotoviš, da te je lažni prilizovalni škrat oglaševanja spet zapeljal, ostanejo le karton, celofan in hrana. Ti pa nimaš več volje, da bi bil lačen.

    Ta bleščeči prostor v resnici ni zatočišče. Med njegovimi steklenicami in tetrapaki in pločevinkami se namreč v zasedi skrivajo pretresljivo živi spomini na obroke, za katere je nakupoval, jih kuhal in jedel skupaj z Jimom. Proti Georgu suvajo, ko sto mimo njih in potiska voziček. Bi se kdaj počutili res osamljeni, če ne bi nikoli jedli sami?

   Pa vendar, da bi rekel: nocoj ne bom jedel sam, mar ne bi bilo to smrtno nevarno?«...( str. 94)

 

… »Vendar je sam tako močno svojeglav, da se, še preden sploh naloži svoje nakupe v avtomobil, njegovo razpoloženje spet začne spreminjati. Se res hočem srečati z njo? Vpraša sam sebe, in potem: Kaj za vraga me je pripravilo k temu? Predstavlja si večer, ki bi ga lahko udobno preživel doma, pripravil bi si hrano, ki jo je kupil, potem pa legel na kavč poleg knjižne police in ob branju počasi postajal zaspan. Na prvi pogled je to povsem prepričljiv in očarljiv prizor domačega zadovoljstva. Šele čez nekaj trenutkov George opazi, da manjka nekaj, kar ga naredi praznega. Tisto, kar manjka na podobi je Jim, ki mu leži nasproti na drugem koncu kavča in prav tako bere. Zatopljena sta vsak v svojo knjigo, a se tako zelo v popolnosti zavedata navzočnosti drug drugega.« …( str. 96)

… »Oblikovan je v terase  in na njem cveti nekaj vrtnic. Vendar pa so žalostno zanemarjene, ko je Charley v enem od svojih depresivnih razpoloženj. Morajo zato trpeti tudi uboge cvetlice. Puščeno jim je bilo, da se razrastejo v preplet dolgih trnastih poganjkov, med njimi pa na gosto raste plevel.« …(str. 99)

… "Kot da ne bi bilo na sveti že tako dosti preveč razumevanja med ljubimci, še posebej razumevanja med ljubimci, ki ga slavijo pesmi in zgodbe, v resnici pa je tako mučno, da ga nobena  dvojica ne more prenesti brez rednih ločevanj in prepirov. Dobra stara Charley, pomisli, ko jima v njeni nastlani , ne preveč čisti kuhinji pripravlja odmerke, le kako bi lahko preživel vsa ta leta brez tvojega čudovitega pomanjkanja dojemanja? Le kolikokrat, ko sva te z  Jimom prišla  obiskat  po prepiru – se kujala , izogibala pogledom drug drugega, se pogovarjala samo preko trebe -, ti je uspelo, da si naju spet spravila skupaj, in to samo zato, ker se nisi zavedala, da je kaj narobe?«…( str. 103)

…»Jaz obstajam. Ne, tega noče reči. Takšno spogledovanje ju ni vedno, niti ko sta pijana. »Občutek krivde ni nikakršen razlog, da ostaneš niti da greš,« ji reče odločno, a prijazno. »Šteje edino, ali hočeš iti. Če hočeš iti , bi morala iti. Ne brigaj se za nikogar drugega.«

(str. 116) 

….»Vsa ta domačnost dandanes je res zlagana. Pretvarjanje, da ni nobene razlike med ljudmi – no, kot tisto, kar ste danes dopoldne govorili o manjšinah. Če si nisva midva različna, kaj lahko potem dava drug drugemu? Kako bi sploh lahko bila prijatelja?««…( str. 133)

Sanje, 2012; (Zbirka  Sanje. Roman), 156 str.